Romunija

Predavanje začnem v Bukarešti, prestolnici Romunije, kjer si sprva pogledamo drugo največjo stavbo na svetu – nekdanjo ljudsko palačo oz. današnji parlament, ki je bil zgrajen v vladavini C. Preko širokih avenij se podamo v proti Transilvaniji – proti nemško govorečem delu, ki ga krasijo prelepa srednjeveška mesta kot so: Sibiu, Sigišoara in Brašov. Od teh najbolj izstopa grad nadvojvoda Vlada Tepaša, bolj znanega pod imenom Drakula. Od tu se podamo prot severu; proti delu kjer živijo Madžari in proti skrajno severovzhodnemu delu. Med podeželskimi zelenimi griči prekrasnega severozahodnega dela se nahajajo fascinantne cerkve, ki so poslikane tako na zunanji kot notranji strani. V teh živijo nune ali menihi, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z obrtjo in vsakdanjim preživetjem. Od tu se preko številnih rodovitnih polj, ki ga krasijo sončnice, spustimo proti delti Donave, kjer plujemo in opazujemo pelikane, kormorane,…in se srečujemo z domačini. Preko ruralnega dela se prebijemo še do turističnega Črnega morja, kjer se okopamo in odletimo proti domu. Tu je še nekaj fotografij iz Romunije.

Skozi Turčijo in Iran

Pot začnem v Carigradu, najbolj gosto naseljenim mestu, ki nosi s seboj mnogo spomenikov zgodovine; nekatere med njimi si tudi ogledamo, odpravimo se med vrvež bazarjev, kričečih ljudi in se zapeljemo po bosposrki ožini, ki loči mesto na azijski in evropski del. Nato pa se preko Egeja, ki se ponaša s antiko (Efes, Didim, Priene, Bergam, Herakleia…) in njeni ostanki, odpravim do bombažnega gradu (Pamukkale), kjer teče zdravilna voda ter nadaljujem na jug ob sredozemsko obalo in turkizno obalo kot tudi zapuščene grške vasi. Preko gorovja Taurus se odpravimo v notranjost in prav tu se prava Turčija šele začne. Ohranjena tradicija v mestih kot je Konja ali v Kapadokiji se dobro pozna. Osrednja Turčija dežela je raj za sanjače, sprehode in čaje. V vulkanskih stožcih in pod zemljo so si prvi prebivalci izdolbli svoja prebivališča, ki jo mnogokrat imenujemo tudi mesečeva dežela. Pot me zanese na vzhod kjer domujejo Kurdi, ki me povabijo medse na 3000 metrov nadmorske višine na vznožje bibličnega Ararata, kjer preživim nekaj dni med kurdskimi nomadi. Prav od tu se raztezajo prelepi razgledi na Armenijo in Iran. Kmalu zapustim Turčijo in se že znajdem v prelepem iranskem mestecu ob Kaspijskem morju, kjer je znana vasica vklesana v stene gorovja Elbursa. Nato pa se podam v osrčje stare Perzije, kjer je doma umetnost, arhitektura, poezija, kaligrafija, grobnice, čajnice,….kjer doživim največjo gostoljubnost na poti in se podam v zapuščene notranje hribe, ki jih hladijo slapovi in zeleno modre reke ter preživim noč z polnomadi. domačini. Le nazadnje se ogledam danes že porušeno mesto Bam, se sladkam z najboljšimi dateljni pod soncem ter se sprehajam po prelepi trdnjavi narejeni iz blata in slame, Še nekaj fotofragij it Turčije in Irana.

LJUDJE IN TRADICIJA INDIJE (od Kašmirja do Orise)

Potovanje začnem v Kašmirju, pozabljenemu biseru oz. kroni Indije kot ga Kašmirci imenujejo. Preko visokogorja me pot vodi v »indijski Tibet« (McLeod Ganj), kjer prebivajo budisti v izgnanstvu; kamor se je tudi današnji dalajlama zatekel pred Kitajci. Pot me vodi na jug; proti mestu Armitsar, ki je znano po svojem zlatem templju in gostoljubnosti verske ločine sikhov, ki si prav na poseben način zavezujejo turbane, puščajo dolge lase in zavedno nosijo dolga oblačila z zataknjenimi noži.

Od tu se najprej podam proti puščavi Thar, kjer si ogledam enega največjih kameljih festivalov. Ogromno je kamel, romarjev, tradicionalne glasbe in plesa ter sproščenega vzdušja. Ustavim se še v ostalih puščavskih mestih kot je npr: Udaipur oz. indijske Bentke; ogledamo si podganji tempelj in se izgubljamo po puščavskih vasicah itd. Vsekakor pa Indija ne bi bila to kar je, če se ne bi ustavili v Taj Mahalu, znameniti grobnici, ki jo je dal šah Džahan postaviti svoji ženi…Pot nadaljujem do najbolj svetega hindujskega mesta – Varanasija, kjer si želi vsak hindujec umreti, a jaz se podam na najbolj znan hindujski festival Khumb Mela, ki se zgodi vsakih 12 let. Če kje obstaja vse na enem mestu, je to prav tu. Na poti do tja se pomudim in si ogledam še znane erotične templje Indije iz srednjega veka. Le nazadnje grem proti Orisi, državi ob bengalskem zalivu na vzhodu države. Najprej v divjo notranjost Orise, ki je še vedno polna plemen in le nazadnje pa odidem do bengalskega zaliva, kjer se raztezajo kokosove palme, prekrasni sončni vzhodi in kjer domujejo temnopolti ribiči. Omamljeni od sončnih vzhodih ob bengalskem zapustimo Indijo. S seboj prinesem ogromno stvari: ročne izdelke, oblačila (sari, doti, kurta pidžama), pokrivala, denar, pesek iz puščave, nakit, … in seveda glasbo. Tu se nahaja še nekaj fotografij iz Indije.

ISLANDIJA – dežela ledenikov in ognjenikov

Osamljen otok sredi Atlantika je več kot zanimiva dežela, še posebej za ljubitelje narave. To je otok, kjer je narava v presežku, kjer si podajata roko ogenj in ledeniki, kjer se skoraj dotikata sonce in luna, kjer so zelo dolgi dnevi in kjer noči v poletnem času sploh ne poznajo. Mi se sprva podamo na treking, ki vodi skozi popolnoma različne pokrajine. Na poti se srečamo se z ledeniki, vulkani, fumarolami in zelenimi gozdovi ter prečkamo jezera in reke. Po trekingu se bomo zapeljali proti obali in naredili cel krog v nasprotni smeri urinega kazalca. Na poti bomo med ledenimi kosi ledenika, ki se topi ter se sprehodili pred še ne davno aktivnimi vulkani, se okopali v geotermalnih jezerih in sprehajali po nacionalnih parkih. Opazovali bomo kite in številne ptice ter morda opazili tudi kakega trola ali Vikinga. Skozi prazno in divjo notranjost se bomo ob ustavljanju ob mogočnih slapovih, gejzirjih in preko evro-atlantskega hrbta prebili do Reykyavika, kjer živi kar 80% Islandcev in od koder je Leifur Eriksson odplul proti Grenlandiji in odkril Ameriko leta 1000. Vinland se je imenoval zahodni del Amerike, katero so naselili. Od modernega Reykjavika se poslovimo in že smo doma, v kjer imamo tudi temne noči.

Tu je še nekaj fotografija o Islandiji.

Po starodavnih poteh skozi Pakistan

Predavanje začnem v Lahoreju; kulturnemu mestu Pakistana, kjer se začne gneča, gneča in zopet gneča. Najprej si pogledamo mogočne mogulske mošeje, prevozna sredstva (fascinantne pakistanske kamione), festival sufijev, radožive cigane,… Podam se tudi na enega izmed najbolj fascinantnih sufijskih (sufizem - mistični islam) festivalov, ki ga najbrž Pakistan premore. Tu se šele gneča začne. Prav tako ne manjka glasbe in kričeče oblečenih mistikov. Kaj kamlu zapustim jug in pot nas potegne proti znanemu mestu Peshawarju, kjer živijo bojeviti in gostoljubni Paštuni pred katerimi so klonili prav vsi veliki imperiji. Pot me potegne tudi do bližnje ležečega Kabula (glavno mesto Afganiatana); le - tu se sprehodimo po ulicah, ogledamo bazar, begunski center, šolo in mnogo več. Prav od tud potujemo preko visokogorskih prelazov nazaj v severni Pakistan, kjer potujem po stari svileni poti med fascinantnimi sedemtisočaki Hindukuša, Pamirja in Karakorama; kjer se nahaja najvišje ležeče igrišče za polo na svetu, najvišji mejni prehod in kjer živijo preprosti in gostoljubni ljudje. Prav zanimivi so indoevropski Kalaši, ki v svojem panteonu bogov opominjajo, da predislamski običaji in verovanja še niso zbledeli v pozabo. Pri Kalaših sem živela eno leto in bila tudi sprejeta v njihovo skupnost s posebnim očiščevalnim ritulaom. Dva dni vožnje na poti proti Kitajski ob karakorumski cesti, ki velja za osmo čudo sveta, se nahaja zelo znana dolina Hunza oz. dolina stoletnikov, ki živijo nestrestno in ravnotežno življenje. Prav od tu dobimo najboljše marelice v Evropo. Na sploh pa severni Pakistan velja za kulturno in lingvistično najbolj zanimivih področij; govorijo drugačne jezike, drugače se oblačijo in imajo drugačne običaje in navade. Potovanje zaključim na Kitajskem, v mestu Kašgar, kjer se stikajo vse svilene poti in kjer se tudi danes kot nekoč odvija tradicionalen nedeljski sejem, kjer kmetje prodajajo ovce, koze, jake, kamele in le na zadnje prespim pri v krožnem šotoru pri Kirgizih. S seboj prinesem tradicionalna oblačila, nakit, denar, denarnice in glasbo. Tu se nahaja še nekaj fotografije iz Pakistana, Afganistana in zahodne Kitajske.

Po svileni poti skozi Osredno Azijo (TURKMENISTAN, UZBEKISTAN, KIRGIZISTAN)

Predavanje začnem v glavnemu mestu Turkmenistana; v Aškabadu, ki je nas prav preseneti s svojim izstopajočim marmornatim modernim stilom, šestpasovnimi avenijami in številnimi zlatimi kipi bivšega predsednika Turkmenbašija. Od tu nas vodi med domačine v gorovje in skozi puščavo vse do uzbeške meje, ki jo zarisuje reka Amu Darja, ob kateri je vzniknila nekoč cvetoča civilizacija Horzem. Uzbekistan krasijo številna znana mesta kot so: Hiva, Taškent, Bukara in neštetokrat opevan Samarkand. Vsako mesto izstopa s svojo edinstveno arhitekturo. Mi se tu izgubljamo po mošejah, medresah, bazarjih in občudujemo od kod so znanstveni dosežki priromali v Evropo. Že se privadimo na civilizacijo Uzbekistana, ko nas pot zanese v nomadski in divji Kirgizistan, ki ga mehko objema pamirsko gorovje s turkiznimi jezeri, rekami barve Soče, pobeljenih vrhovih in Kirgizi, ki so kljub sedanjosti še vedno nomadi po srcu. Večina njih se ni odmaknila od tradicionalnega življenja; konj jim je še vedno najboljši prijatelj in jurta šotor s katerim potujejo in si pripovedujejo legende. Le nazadnje se ustavimo pred Kitajsko mejo v karavansarju v visokogorju Tjanšana in to prav tam, kjer se je ustavil tudi Marko Polo. S seboj prinesem lokalne izdelke, oblačila, pokrivala, itd. Predavanje je ob spremljavi glasbe svilne ceste.

Tu najdete še nekaj fotografij iz Turkmenistana, Uzbekistana in Kirgizije.