ŠAKTI PREDAVANJA
četrtek, 23. december 2010
Skozi Turčijo in Iran
Pot začnem v Carigradu, najbolj gosto naseljenim mestu, ki nosi s seboj mnogo spomenikov zgodovine; nekatere med njimi si tudi ogledamo, odpravimo se med vrvež bazarjev, kričečih ljudi in se zapeljemo po bosposrki ožini, ki loči mesto na azijski in evropski del. Nato pa se preko Egeja, ki se ponaša s antiko (Efes, Didim, Priene, Bergam, Herakleia…) in njeni ostanki, odpravim do bombažnega gradu (Pamukkale), kjer teče zdravilna voda ter nadaljujem na jug ob sredozemsko obalo in turkizno obalo kot tudi zapuščene grške vasi. Preko gorovja Taurus se odpravimo v notranjost in prav tu se prava Turčija šele začne. Ohranjena tradicija v mestih kot je Konja ali v Kapadokiji se dobro pozna. Osrednja Turčija dežela je raj za sanjače, sprehode in čaje. V vulkanskih stožcih in pod zemljo so si prvi prebivalci izdolbli svoja prebivališča, ki jo mnogokrat imenujemo tudi mesečeva dežela. Pot me zanese na vzhod kjer domujejo Kurdi, ki me povabijo medse na 3000 metrov nadmorske višine na vznožje bibličnega Ararata, kjer preživim nekaj dni med kurdskimi nomadi. Prav od tu se raztezajo prelepi razgledi na Armenijo in Iran. Kmalu zapustim Turčijo in se že znajdem v prelepem iranskem mestecu ob Kaspijskem morju, kjer je znana vasica vklesana v stene gorovja Elbursa. Nato pa se podam v osrčje stare Perzije, kjer je doma umetnost, arhitektura, poezija, kaligrafija, grobnice, čajnice,….kjer doživim največjo gostoljubnost na poti in se podam v zapuščene notranje hribe, ki jih hladijo slapovi in zeleno modre reke ter preživim noč z polnomadi. domačini. Le nazadnje se ogledam danes že porušeno mesto Bam, se sladkam z najboljšimi dateljni pod soncem ter se sprehajam po prelepi trdnjavi narejeni iz blata in slame, Še nekaj fotofragij it Turčije in Irana.
LJUDJE IN TRADICIJA INDIJE (od Kašmirja do Orise)
Potovanje začnem v Kašmirju, pozabljenemu biseru oz. kroni Indije kot ga Kašmirci imenujejo. Preko visokogorja me pot vodi v »indijski Tibet« (McLeod Ganj), kjer prebivajo budisti v izgnanstvu; kamor se je tudi današnji dalajlama zatekel pred Kitajci. Pot me vodi na jug; proti mestu Armitsar, ki je znano po svojem zlatem templju in gostoljubnosti verske ločine sikhov, ki si prav na poseben način zavezujejo turbane, puščajo dolge lase in zavedno nosijo dolga oblačila z zataknjenimi noži.
Od tu se najprej podam proti puščavi Thar, kjer si ogledam enega največjih kameljih festivalov. Ogromno je kamel, romarjev, tradicionalne glasbe in plesa ter sproščenega vzdušja. Ustavim se še v ostalih puščavskih mestih kot je npr: Udaipur oz. indijske Bentke; ogledamo si podganji tempelj in se izgubljamo po puščavskih vasicah itd. Vsekakor pa Indija ne bi bila to kar je, če se ne bi ustavili v Taj Mahalu, znameniti grobnici, ki jo je dal šah Džahan postaviti svoji ženi…Pot nadaljujem do najbolj svetega hindujskega mesta – Varanasija, kjer si želi vsak hindujec umreti, a jaz se podam na najbolj znan hindujski festival Khumb Mela, ki se zgodi vsakih 12 let. Če kje obstaja vse na enem mestu, je to prav tu. Na poti do tja se pomudim in si ogledam še znane erotične templje Indije iz srednjega veka. Le nazadnje grem proti Orisi, državi ob bengalskem zalivu na vzhodu države. Najprej v divjo notranjost Orise, ki je še vedno polna plemen in le nazadnje pa odidem do bengalskega zaliva, kjer se raztezajo kokosove palme, prekrasni sončni vzhodi in kjer domujejo temnopolti ribiči. Omamljeni od sončnih vzhodih ob bengalskem zapustimo Indijo. S seboj prinesem ogromno stvari: ročne izdelke, oblačila (sari, doti, kurta pidžama), pokrivala, denar, pesek iz puščave, nakit, … in seveda glasbo. Tu se nahaja še nekaj fotografij iz Indije.
ISLANDIJA – dežela ledenikov in ognjenikov
Tu je še nekaj fotografija o Islandiji.
Po starodavnih poteh skozi Pakistan
Predavanje začnem v Lahoreju; kulturnemu mestu Pakistana, kjer se začne gneča, gneča in zopet gneča. Najprej si pogledamo mogočne mogulske mošeje, prevozna sredstva (fascinantne pakistanske kamione), festival sufijev, radožive cigane,… Podam se tudi na enega izmed najbolj fascinantnih sufijskih (sufizem - mistični islam) festivalov, ki ga najbrž Pakistan premore. Tu se šele gneča začne. Prav tako ne manjka glasbe in kričeče oblečenih mistikov. Kaj kamlu zapustim jug in pot nas potegne proti znanemu mestu Peshawarju, kjer živijo bojeviti in gostoljubni Paštuni pred katerimi so klonili prav vsi veliki imperiji. Pot me potegne tudi do bližnje ležečega Kabula (glavno mesto Afganiatana); le - tu se sprehodimo po ulicah, ogledamo bazar, begunski center, šolo in mnogo več. Prav od tud potujemo preko visokogorskih prelazov nazaj v severni Pakistan, kjer potujem po stari svileni poti med fascinantnimi sedemtisočaki Hindukuša, Pamirja in Karakorama; kjer se nahaja najvišje ležeče igrišče za polo na svetu, najvišji mejni prehod in kjer živijo preprosti in gostoljubni ljudje. Prav zanimivi so indoevropski Kalaši, ki v svojem panteonu bogov opominjajo, da predislamski običaji in verovanja še niso zbledeli v pozabo. Pri Kalaših sem živela eno leto in bila tudi sprejeta v njihovo skupnost s posebnim očiščevalnim ritulaom. Dva dni vožnje na poti proti Kitajski ob karakorumski cesti, ki velja za osmo čudo sveta, se nahaja zelo znana dolina Hunza oz. dolina stoletnikov, ki živijo nestrestno in ravnotežno življenje. Prav od tu dobimo najboljše marelice v Evropo. Na sploh pa severni Pakistan velja za kulturno in lingvistično najbolj zanimivih področij; govorijo drugačne jezike, drugače se oblačijo in imajo drugačne običaje in navade. Potovanje zaključim na Kitajskem, v mestu Kašgar, kjer se stikajo vse svilene poti in kjer se tudi danes kot nekoč odvija tradicionalen nedeljski sejem, kjer kmetje prodajajo ovce, koze, jake, kamele in le na zadnje prespim pri v krožnem šotoru pri Kirgizih. S seboj prinesem tradicionalna oblačila, nakit, denar, denarnice in glasbo. Tu se nahaja še nekaj fotografije iz Pakistana, Afganistana in zahodne Kitajske.
Po svileni poti skozi Osredno Azijo (TURKMENISTAN, UZBEKISTAN, KIRGIZISTAN)
Predavanje začnem v glavnemu mestu Turkmenistana; v Aškabadu, ki je nas prav preseneti s svojim izstopajočim marmornatim modernim stilom, šestpasovnimi avenijami in številnimi zlatimi kipi bivšega predsednika Turkmenbašija. Od tu nas vodi med domačine v gorovje in skozi puščavo vse do uzbeške meje, ki jo zarisuje reka Amu Darja, ob kateri je vzniknila nekoč cvetoča civilizacija Horzem. Uzbekistan krasijo številna znana mesta kot so: Hiva, Taškent, Bukara in neštetokrat opevan Samarkand. Vsako mesto izstopa s svojo edinstveno arhitekturo. Mi se tu izgubljamo po mošejah, medresah, bazarjih in občudujemo od kod so znanstveni dosežki priromali v Evropo. Že se privadimo na civilizacijo Uzbekistana, ko nas pot zanese v nomadski in divji Kirgizistan, ki ga mehko objema pamirsko gorovje s turkiznimi jezeri, rekami barve Soče, pobeljenih vrhovih in Kirgizi, ki so kljub sedanjosti še vedno nomadi po srcu. Večina njih se ni odmaknila od tradicionalnega življenja; konj jim je še vedno najboljši prijatelj in jurta šotor s katerim potujejo in si pripovedujejo legende. Le nazadnje se ustavimo pred Kitajsko mejo v karavansarju v visokogorju Tjanšana in to prav tam, kjer se je ustavil tudi Marko Polo. S seboj prinesem lokalne izdelke, oblačila, pokrivala, itd. Predavanje je ob spremljavi glasbe svilne ceste.
Tu najdete še nekaj fotografij iz Turkmenistana, Uzbekistana in Kirgizije.